TELEFON:        031 505 777

E-MAIL:         info@onkoman.si

NASLOV:     Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana, Slovenija

Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan

Image Alt

onkoman.si

PRIČEVANJE Pečovnik Matej

Ko nasmeh postane še večji in je tudi nalezljiv

Začelo se je aprila leta 2003. Takrat sem pač mislil, da je moje telo utrujeno od enotedenskega jadranja, kjer smo doživeli vse – od popolnega sončnega vzhoda do nevihte, skoraj podobne tisti v filmu Popoln vihar. Sedaj vse skupaj seveda malo karikiram. Potem pa se je začelo slabo počutje. Bil sem čisto brez energije, kar je pri meni prvi pokazatelj, da je nekaj hudo narobe; če ne najdem časa za svoj vsakodnevni sprehod ali kakršno koli drugo športno dejavnost, je to razlog, da se nekaj dogaja.

Prvič sem imel takšno izkušnjo v srednji šoli, ko sem zbolel za pljučnico. Ničesar nisem mogel storiti, zato sem ateju rekel, naj me pelje k osebni zdravnici. Takrat sem prvič sam ugotovil, da je moja bolezen hujša od navadnega prehlada.

Tokrat je bilo še hujše. Ponoči sem se potil, tako da sem zamenjal po tri do štiri majice; vendar sem zjutraj kljub temu vstal, se stuširal in šel v službo. Še prej pa se spominjam pogovora z atejem, ko sem mu dejal: »Atej, z mano je nekaj hudo narobe.« Takrat sem bil prvič zaposlen, zato nisem pomislil, da bi potem, ko so mi preko reda dovolili oditi na jadranje, že čez teden dni odšel še na bolniško. Vendar sem kljub temu zaprosil, če lahko grem na pregled krvi, že mi lahko osebna zdravnica pregleda bulico, ki se mi je naredila na vratu. Kri je bila porazna, zato me je osebna zdravnica napotila v slovenjegraško splošno bolnišnico, kjer me je najprej pregledal kirurg. Poslal me je na ultrazvok in nato k dr. Bricmanovi, ki je bila moja zdravnica v Slovenj Gradcu. V Slovenj Gradcu sem opravil nekaj preiskav. Sledila je selitev v Ljubljano na onkologijo.

Tista stara zelena stavba na Zaloški, ki je bila takrat moj prvi stik z rakom, je danes moja prijateljica, ampak takrat to nikakor ni bila. Ko sem videl to staro stavbo, popolnoma brez vedenja o rakavih obolenjih, sem samo razmišljal o čim prejšnjem odhodu domov. Srečal sem se z dr. Jezerškovo in njenim prvim vprašanjem: »A vi ste gospod Pečovnik?« Odgovoril sem ji, da je gospod Pečovnik moj atej, jaz pa sem Matej. Povedala mi je, da sem prišel v Ljubljano na dodatne preiskave. Čez nekaj sekund se je prikazala sestra, ki mi je dodelila posteljo.

Tako se je začela moja avantura na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Trajala je sedem mesecev. Teh sedem mesecev vključuje vse preglede, operacijo, kemoterapijo in obsevanja. Najprej je bila na vrsti operacija, ki mi je pustila spomin za celo življenje, to je brazgotina na levi strani vratu. Ta brazgotina me spominja na najbolj brezskrbno obdobje mojega življenja. Edino, za kar sem moral skrbeti, je bilo, da sem pojedel tablete. Za vse ostalo sta poskrbela starša in sestra, ki so mi dajali podporo v trenutkih, ko je bilo zares hudo.

Sledila je prva kemoterapija. Dobil sem štiri cikluse, ki smo jih šteli 1A in 1B in tako do 4B. Prva je vedno skok v neznano; ne veš, kaj naj pričakuješ. Nisem se dal zmesti, zato sem jo dobro prenesel. Pa so prišle naslednje, ki so bile malo hujše. Spoznal sem tudi hudo stran kemoterapije, ko ne registriraš sveta okoli sebe, saj si odsoten in je tvoja edina pot WC in nazaj. Ampak takšne stvari hitro pozabiš. Raje se spomniš simpatičnih, res simpatičnih sester, prijaznih zdravnikov, prijateljev, nepozabnih izletov, vsakega sončnega vzhoda, predvsem tistega, ko si prespal tretjo noč po kemoterapiji, saj sem takrat vedel, da je najhujše za mano. Povedati vam moram, da sem po naravi zelo vesel fantič, ki se zelo rad smeje.

Za čas zdravljenja, predvsem pa po njem, je ta moj nasmeh postal še večji, še odločnejši, postal je nalezljiv. Vedno, ko sem se kam odpravil, je bilo to z nasmeškom na obrazu, tako da mi večkrat kar niso verjeli, da je z mano res tako slabo. Kakšen vic je bil vedno na zalogi; pa tudi v petek zvečer sem velikokrat odšel s prijatelji na pijačo in jim zjutraj poročal, kakšne stvari so počeli. Ko smo s prijatelji odšli na morje, sem bil kot njihova mama, ki jim kuha kosilo in jim govori, pa zakaj počnete to in ono. Pri tem sem se neizmerno zabaval.

Poleg kemoterapije so me tudi obsevali. Obsevanje so bila zame enako breme kot kemoterapija. Takrat sem zelo težko dihal, bil sem zelo utrujen. Ampak tako blizu končnemu uspehu se ni bilo vredno predati. Zato sem z nasmeškom na obrazu vztrajal do konca.

Prišel je 2. 10. 2003, zadnji dan obsevanja in moj drugi rojstni dan. Ta dan pomeni tudi prelomnico v mojem življenju; je dan, ko je bila bitka z rakom dobljena. Tega občutka se z besedami ne da opisati. Je dan, ko lahko z največjim nasmehom na obrazu rečeš: JAZ SEM ZDRAV! Tukaj se začne nova zgodba; zgodba, ki ji pravim največji in nalezljiv nasmeh. Seveda pride tudi kakšen dan, ko ti gre vse narobe. Prišel bo tudi dan, ko ne bom opravil izpita na fakulteti, ko bo moje najljubše nogometno moštvo izgubilo kakšno pomembno tekmo, ampak te stvari so zame trenutne. Zame je najbolj pomembno, da se lahko iz srca nasmejim, da se okrog mene smejejo drugi, da vsi ostali vsaj takrat, ko so poleg mene, pozabijo na težave, ki jih tarejo, in se nalezejo smeha. Mislim, da je mojo družbo vedno zaznamoval smeh. Zdaj ga je še veliko več. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Na tem mestu, ko obstaja možnost, da nekomu tudi na papirju rečem hvala, bi to tudi storil. Najprej sta tukaj atej in mama, sestra Katja, oma, vsi strici in tete, sestrične, torej vso sorodstvo. Ne smem pozabiti na prijatelje, ki jih ne bi našteval, saj jih je kar nekaj. Rad bi se zahvalil tudi vsem medicinskim sestram na oddelku B1 in na oddelku ambulantne kemoterapije, ki so mi že na začetku dale vedeti, da bo moja bitka z rakom dobljena. Seveda pa ne smem pozabiti tudi svoje zdravnice dr. Barbare Jezeršek Novaković, ki je storila vse, da lahko danes tukaj z vami delim svojo zgodbo. Omenim naj tudi dr. Jerneja Benedika, ki mi je povedal, kaj moja bolezen sploh je. Bil je tudi tisti, ki mi je obljubil, da bodo moji novi lasje po končanem zdravljenju črni in kodrasti. Sedaj sicer niso ravno črni, so pa malce temnejši kot prej, ampak jaz sem s kodri zadovoljen.

Prepričan sem, da bo moj nasmeh razveselil še marsikateri obraz in da se bo nekega dne smejal cel svet.

Tistim, ki prebirate to zgodbico in ste slabe volje, pa polagam na dušo, tudi za vas bo enkrat 2. 10. 2003.