TELEFON:        031 505 777

E-MAIL:         info@onkoman.si

NASLOV:     Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana, Slovenija

Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan

Image Alt

onkoman.si

Jaka Jakopič, MOJA POT

Gola dejstva o meni in zdravljenju:

  • 40 let
  • Nekdanji profesionalni nogoemtaš
  • Poročen
  • 3 hčerke
  • za 24 rojstni dan diagnoza Hodginov Limfom
  • 7 ½ ciklusov kemoterapij (15 kemoterapij),
  • 32 obsevanj,
  • 3 tedne toplic
  • 15 let od postavitve diagnoze.

Nikoli si nisem mislil da bom pisal, še manj, da me bo kdo bral. V mojem urniku je bil čas namenjen nogometu, šoli in ljubezni. Vse sem podredil športu in zdravemu načinu življenja, zavedal sem se, da je šola nujna obveza, ki ti da osnovo za razmišljanje, pogled na svet. Ljubezen pa je pot, ki te vodi  v življenju. Ljubezen je povsod. Pri meni je bila v moji ženi, v nogometu, družini in prijateljih. Nikoli si nisem mislil, da je bistvo ljubezni v nas samih, a je. Mi smo najpomebnejši in mi smo tisti, ki krojimo vse, samo mi se odločamo in samo mi živimo svoje življenje, točno tako kot si želimo. Tudi za pogum in voljo smo odgovorni sami. Vse to bi mogoče spoznal prepozno, če nebi za svoj 24. rojstni dan prejel svojo prvo kemoterapijo.

Mesec dni prej so mi, sredi nogometnega državnega prvenstva, kjer sem igral in treniral, postavili diagnozo Hodginov limfom. Pogled v oči moji zdravnici je bil dovolj, da sem v trenutku pozabil na nogomet, na vse, postavil sem se v ospredje in se osredotočil nase. Prvič v življenju mi je bilo vseeno za druge, prvič v življenju sem bil jaz najpomebnejši in prvič sem resnično razmišljal samo o sebi. In začela se je moja preobrazba, ki je bila, če pogledam nazaj, nekaj najlažjega in morda najlepšega s čimer sem se soočil. Morda se sliši čudno, a v športu sem bil navajen garanja, bolečin, udarcev in poškodb, in vse to me je dvigovalo krepilo in sem rasel ter postajal vse boljši. In prav z vsakim stranskim učinkom, izgubo las, slabosti ali srbeči koži sem vedel, da se zdravim. Predvsem pa sem bil vessel, ker sem spoznval sebe, in to je bilo najlažje. Med boleznijo sem počel stvari, ki sem si jih želel a za katere ni bilo časa. Kar naenkrat, čez noč, sem ga imel. Imel sem čas za branje, izlete, morje, spanje, kuhanje, pogovore in predvsem pisanje. Pisanje mi je pomagalo, da sem na papir napisal tisto, kar marsikdo nebi razumel, ta papir ima napisanega še toliko, kar morda nikoli nihče ne bo več videl in ta papir je pomagal marsikomu, morda čisto malo, da je obrnil pogled na svet. In sedaj lahko na glas rečem le to, da sem včasih živel kot so želeli drugi, sedaj živim kot hočem sam.

Nekaj najlepšega je živeti življenje kot si želiš sam, in ko dosežeš to, vidiš, da so stvari in ljudje okoli tebe povsem enake, le ti na njih gledaš drugače in ta pogled mi je dal rak, ta pogled so mi dali ljudje na poti moje ozdravitve in ta pogled sedaj vidim v svojih treh hčerkah, in upam, da bodo tudi same imele ta pogled, pogled svobode, sreče in zadovoljstva ker so.

In še vedno šteje stavek Lance Armstonga, ki mi je dal z njegovo knjigo prvi zalet in največji zalet, vsaka sekunda šteje. Resnično ni važno kaj je bilo in kaj bo, važno je kaj je sedaj ta trenutek, in sedaj lahko spremenimo vse, tudi sebe. Le želeti si moramo, Vse kar potrebujemo smo mi sami. Nekoliko drugačno pričevanje sem zaključil tako kot sem ga začel, s pisanjem. Spet sem se našel v njem in upam, da bom spet kaj napisal, predvsem zase in morda bo kdaj kaj tudi za koga, ki bo moje misli in pogled na življenje potreboval.